Vsestransko uporabnostna preizkušnja CACT v organizaciji DLP - LKD - Posavje Krško in LD Brežice, LD Dobova 29.in 30. oktober 2016

Letos bo minilo 80 let, odkar je Društvo ljubiteljev ptičarjev (DLP) na Ježici pri Ljubljani in v okolici Mengša v dneh od 17. do 18. oktobra 1937 organiziralo prvo vsestransko uporabnostno preizkušnjo ptičarjev (VUP) na Slovenskem. Vpogled v Knjigo šolanih psov ptičarjev nam pove, da se je od takrat zvrstilo mnogo tovrstnih preizkušenj, kjer so nastopili tako slovenski kot tuji vodniki s svojimi psi. Za pasemski klub kot je DLP je to izredno bogata dediščina, na katero je lahko upravičeno ponosen. Ta hkrati pomeni tudi veliko obvezo in odgovornost za prihodnost. Obe vzrejni preizkušnji (PZP in JZP) ter VUP, ki ga ponekod v Evropi organizirajo že preko 120 let, so v veliki meri vplivali na oblikovanje nemških pasem ptičarjev kot vsestransko uporabnih lovskih psov. Pred kratkim sem v roke dobil Vzrejno knjigo nemških žimavcev za leto 2015. Knjigo vsako leto izda matična pasemska organizacija. V uvodniku, ki ga je napisal njihov glavni vzrejni referent je med drugim naveden tudi izrek oz. »recept« za uspeh pasme, ki se glasi: "Preizkušen na pernati divjadi – uporabljen pri lovu na divje prašiče«, (»An Hühnern prüfen – auf Sauen jagen«). Kratek izrek, ki pa pove zelo veliko in si ga velja zapomniti ter o njem tudi razmišljati. Vsestranska uporabnostna preizkušnja, ki so jo v dneh od 26. do 27. oktobra 2016 organizirali DLP, LKD Posavje-Krško, LD Brežice in LD Dobova je bila nedvomno velik uspeh tako z organizacijskega kot lovsko-kinološkega vidika. Razveseljivo je, da se je v DLP v zadnjih letih vzpostavil sistem vsakoletnega organiziranja VUP-a, kar je izredno pomembno za nadaljnji razvoj ptičarske kinologije pri nas. Na tokratno preizkušnjo se je prijavilo kar devet vodnikov. Večina je bila relativno mladih in so svoje pse prvič vodili na takšni preizkušnji. Razveseljuje tudi dejstvo, da je bil VUP ptičarjev prvič doslej organiziran v Posavju, kar še dodatno prispeva k popularizaciji ptičarjev na tem področju. Na dosedanjih VUP-ih so nastopili skoraj izključno le psi nemških pasem ptičarjev. Na zadnjem VUP-u pa se je zgodilo, da je bil prisoten tudi kratkodlaki madžarski ptičar - kratkodlaka vižla, ki je preizkušnjo tudi uspešno opravil. Zadnji VUP si bomo zagotovo zapomnili tudi po tem, da je bil prvič doslej na tovrstni preizkušnji podeljen storitveni znak »Prašičar – PR«. O tem, da bo preizkušnja uspešno organizirana in izpeljana je bilo moč slutiti že po dejstvu, da sta pri pripravah sodelovala prizadevni predsednik DLP Vilko Turk ter neumorni in izkušeni organizator mnogih lovsko kinoloških prireditev Branko Tucovič iz LKD Posavje-Krško. V soboto zjutraj se je pred lovsko kočo LD Brežice zbrala pisana druščina ljubiteljev psov ptičarjev in lova. Nekateri s psi, drugi v vlogi kinoloških sodnikov, organizatorjev oz. pomočnikov ali pa le kot radovedni obiskovalci. Še pred uradnim odprtjem je bil sestanek sodniškega zbora. Na njem so bili poleg vodje preizkušnje Branka Tucoviča, predsednika DLP Vilka Turka, delegata Kinološke zveze Slovenije (KZS) Jožeta Štebiha in strokovnega vodje Ljuba Vaupotiča, prisotni tudi kinološki sodniki. Ker je za zahtevno dvodnevno preizkušnjo potrebnih kar precej sodnikov so bili za ocenjevanje dela psov s strani DLP določeni naslednji kinološki sodniki: Vojko Pirher kot vodja sodniškega zbora, Zdravko Brezovšek, Vili Postružnik, Franc Turnšek, Viktor Čuden, Rudi Rakuša, Sašo Ferenčič in Saša Volarič. Na slavnostnem odprtju preizkušnje pred lovsko kočo je bilo moč videti tako državne kot društvene zastave ter zastave krovnih kinoloških organizacij. Po obvezni državni himni in pozdravnih nagovorih je sledilo žrebanje štartnih številk. Že na jutranjem sodniškem zboru je bilo dogovorjeno, da bodo psi prvi dan preizkušnje opravljali predmete gozdnega dela ter nekatere predmete ubogljivosti in prinašanja. Naslednji dan pa naj bi jih preizkusili še pri delu na polju in v vodi. Kot je že običajno tako na naših kot tujih VUP-ih so bili psi najprej preizkušeni v predmetu prinašanje lisice čez zapreko in obnašanje na stojišču. Vodnike smo nato razdelili v dve skupini. Prva je opravljala delo na zajčji vlečki, pse iz druge skupine pa smo preizkusili na lisičji vlečki, nakar sta se skupini zamenjali. Nekoč je veljalo, da sta na VUP-u prinašanje lisice čez zapreko in lisičja vlečka pogosto pretrd oreh za marsikaterega psa in tudi razlog izključitve. V zadnjih letih pa pozoren opazovalec lahko opazi, da sta se tako stopnja izšolanosti kot delo psov pri teh dveh predmetih znatno izboljšala. Ker je VUP uporabnostna preizkušnja (ne tekmovanje) je potrebno celotno delo psov opazovati in ocenjevati z vidika lovske uporabnosti vsakega posameznega psa pri praktičnem lovu na polju, v vodi in v gozdu, pred in po strelu. Odnos do obstreljenih lisic je marsikje porazen, zato je prav, da se vsaj vodniki lovskih psov, v primeru obstrelitve, zavedamo nujnosti iskanja tudi te vrste divjadi. Pri prinašanju lisice je pomembno že to, kako pes prime lisico. Če jo zgrabi v sredini trupa jo lahko veliko lažje nese tudi na večjih razdaljah. Na praktičnem lovu to lahko pomeni tudi več kilometrov. Ob pravilnem prijemu leži plen dobro v čeljustih psa in je izbalansiran, prijem pa ni preveč čvrst. Na ta način je zmanjšana tudi možnost poškodb mesa ali krzna. Če pes na poti nazaj k vodniku naleti na razne ovire kot so kanali, potoki, podrta debla in podobno, jih lažje preskoči, brez da bi mu divjad (lisica) ob tem izpadla iz gobca ali ga ovirala pri odrivu in preskoku. Pes, ki npr. lisico nese ali vleče s prijemom za vrat, zadnje noge ali celo rep, bo imel velike težave pri prinašanju na večjih razdaljah. Ob tem bo porabil veliko moči, ob preskokih bo izgubljal lisico, ki se mu bo ob tem zatikala za nizko ležeče veje in po gostem rastlinju. Pri tem se pogosto dogaja, da pes plen še pohodi, nakar ga mora ponovno dvigati s tal. Vse to lahko za psa predstavlja velik fizičen napor, ob katerem porabi preveč energije. Zaradi vsega navedenega se lahko na koncu zgodi, da pes izgubi moč in voljo ter pride nazaj k vodniku brez plena (lisice). V nadaljevanju preizkušnje so sledili delo po krvni sledi, šarjenje in grmarjenje. Pse smo preizkusili tudi v t.i. malih gozdnih predmetih (hoja prosto ob nogi, vodljivost na jermenu in odložitev). Kot je bilo že omenjeno, je prišlo pri preizkusu šarjenja v gozdu do zanimivega dogodka. Nemški žimavec Felipe von Jager Jakopčević, vodnika Franca Liparja je v goščavi naletel na velikega merjasca s katerim se je za kratek čas celo spopadel, na srečo brez posledic. Pes je divjega prašiča nato izgnal iz goščave, za kar je prejel storitveni znak »Prašičar –PR«. Tudi na tej preizkušnji je prav delo po krvni sledi pri marsikaterem psu odločalo o uvrstitvi v nagradni razred. Vsak popravek na sledi s strani sodnika namreč hkrati pomeni tudi uvrstitev v nižji nagradni razred. Krvna sled je bila tudi vzrok, da ena vodnica s svojim psom ni opravila VUP-a, saj je pes na sledi odpovedal in očitno ni imel svojega dne. Načeloma je tako, da psi, ki so dobro izšolani, nimajo večjih težav na sledi. Za samo delo na jermenu (brez pokazanja ali oblajanja) je sled dolga le 400 metrov, z dvema kljukama. Položena mora biti pred dvema do petimi urami s parkljem in 2,5 dl krvi. Za uspešno delo naj bi pes izdeloval sled počasi in z nizkim nosom ter se na sledi tudi sam popravljal. Kar zadeva delo po krvni sledi (tako na preizkušnjah kot v praksi) je ena od nalog DLP, da se v prihodnje s to tematiko resneje spoprime. Pa ne zaradi točk in nagradnih razredov, temveč čisto iz praktičnega vidika. Potencial za to delo, ki ga v sebi nosi marsikateri ptičar, ostane velikokrat neizkoriščen. Izjemni uspehi nekaterih ptičarjev pri praktičnem iskanju obstreljene divjadi (tudi pri nas) so pokazatelj, kaj vse so sposobni v praksi opraviti vsestransko uporabni lovski psi. Odgovorni v DLP kot tudi vsi ostali, ki so nam pri srcu ptičarji, moramo vodnike vzpodbujati, da svoje pse čim več uporabljajo pri najrazličnejših oblikah lova. Nesporno je namreč dejstvo, da je najboljša reklama za katerokoli pasmo lovskih psov prav uspešno delo v lovišču. Na terenih, kjer smo naslednji dan pse preizkušali v poljskem delu je bilo moč opaziti pomanjkanje male poljske divjadi, kar je v zadnjih letih pogost pojav. Pse smo po preizkusu iskanja na polju in prinašanja ter iskanja izgubljenega, preizkusili še s pomočjo vložene pernate divjadi iz umetne vzreje. Že bežen pogled po ocenjevalnih listih nam pokaže, da je do večjih razlik med psi prišlo predvsem pri obnašanju pred vidno in odletelo divjadjo ter strelomirnosti, kjer se pri obeh predmetih zahteva popolna mirnost psa. Zaraščeni bajer v Brezini, kjer je potekalo vodno delo, je zaradi svoje obsežnosti in pogojev dela od psov terjal maksimalno pripravljenost. Še posebej zahtevno je bilo šarjenje brez race oz. šarjenje v globoki vodi z bogatim kritjem, kjer se od psa zahteva, da gre na povelje in brez nadaljnjih vzpodbud v vodo in tam v kritju šari. Psa mora pri tem delu odlikovati vodoljubnost in volja, da bi našel divjad. V 10 minutah mora prešariti čimveč vodne površine z bogatim kritjem. Za pse in njihove vodnike, ki so uspešno prestali vse zahteve dvodnevne preizkušnje in opravili VUP ptičarjev, je to zagotovo eden večjih uspehov v njihovem lovsko-kinološkem življenju. Preizkušnja se namreč smatra tudi kot mojstrski izpit za psa in vodnika. Psi, ki to preizkušnjo uspešno opravijo, so zanimivi in dragoceni tako z vidika lovske uporabnosti kot tudi iz vzrejnega vidika. Zahtevno dvodnevno preizkušnjo, kakršna je VUP, lahko opravijo le psi, ki imajo dovolj trden in uravnotežen značaj. Nenazadnje pa morajo biti v rokah vodnikov, ki so sposobni takšne pse tudi pravilno izšolati in voditi. Na VUP ptičarjev 2016 so psi dosegli naslednje rezultate:

• nemški žimavec Quirl vom Hofmark, SLRNŽ-001811, poležen 4.12.2013, vodnik Igor Jež, Idrija – 305 točk, I.a.n.r. – CACT-SLO (najboljše gozdno delo),
• nemška kratkodlaka ptičarka Carla Marija Lord, SLRNkp-002968, poležena 10.4.2010, vodnik Dušan Jurkas, Dobova – 302 točki, I.b.n.r. – R.CACT-SLO,
• nemški žimavec Felipe Von Jager Jakopčević, SLRNŽ-001810, poležen 9.5.2014, vodnik Franc Lipar, Blatno – 314 točk, II.a.n.r. (najboljše poljsko delo),
• nemški kratkodlaki ptičar Ben Sebeborci, SLRNkp-003146, poležen 10.5.2014, vodnica Lidija Šmigoc, Bukovci – 298 točk, II.b.n.r.,
• nemška žimavka Ajša Vom Gsht, SLRNŽ-001820, poležena 22.2.2015, vodnik Aljoša Šoba, Dolenja vas pri Artičah – 297 točk, II.c.n.r.,
• kratkodlaki madžarski ptičar Gyurkovari Becses, SLRMVk-000115, poležen 20.5.2012, vodnica Petra Dežman, Radovljica – 295 točk, II.d.n.r.,
• nemška kratkodlaka ptičarka Beca Marovška, SLRNkp-002893, poležena 11.12.2008, vodnica Nataša Gederer, Ljubljana – 307 točk, III.a.n.r. (najboljše vodno delo),
• nemški žimavec As Vom Gsht, SLRNŽ-001812, poležen 22.2.2015, vodnica Vilma Alina Šoba, Pečovje – 261 točk, III.b.n.r.

Vsem še enkrat iskrene čestitke. Prioritete, ki jih želijo nekateri v naših logih vsiliti lovski kinologiji, so pogostokrat v nasprotju s tem, kar počnejo v matičnih pasemskih organizacijah tistih pasem ptičarjev, ki so pri nas najpogosteje zastopane. Pri njih je namreč prva skrb posvečena zdravstvenemu stanju psov in s tem povezanimi telesnimi napakami in boleznimi (različne displazije, napake zobovja, oči, epilepsija itd.). Na drugem mestu je značaj oz. karakter psov in vse slabosti ter nepravilnosti, ki se ob tem pojavljajo (streloplahost, strah, nezaupljivost, popadljivost, agresivnost, obnašanje do drugih psov itd.). Na tretjem mestu sledijo prirojene delovne zasnove in ostrina. Tem po pomembnosti sledijo telesna zgradba, dlaka, višina in podobno. Čisto na koncu (v kolikor to seveda koga zanima) je izgled psa oz. »lepota«, ki pa v nasprotju s prej navedenimi lastnostmi nima nobene vzrejne ali delovne vrednosti oz. ne vpliva na značaj psa. Prav na področju preizkušanja značaja lovskih psov se v zadnjih letih dogajajo korenite spremembe. Ker tudi matične ptičarske organizacije sledijo tem trendom, bo moralo DLP razmisliti, kakšen način preizkušanja bi bil za naše razmere najustreznejši. Kot vse kaže «avstrijski model« v matičnih organizacijah ne bo prevzet v celoti, saj naj bi bil po mnenju nekaterih preveč odvisen od staleža divjadi v lovišču in stopnje izšolanosti psa. Svečan zaključek prireditve je potekal pred lovsko kočo LD Brežice, kjer so bili vodnikom poleg pokalov podeljeni tudi znaki Vodnik. S tem znakom, ki je replika predvojnega znaka in vpisom v Knjigo šolanih psov ptičarjev, so se psi in njihovi vodniki zapisali v zgodovino slovenske ptičarske kinologije. Ob koncu velja prisrčna zahvala vsem, ki so kakorkoli prispevali k še eni uspešno organizirani in izpeljani preizkušnji ptičarjev. Pomen VUP-a v mnogočem presega ozke slovenske okvirje in interese ter nas v tem pogledu povezuje s širšim srednjeevropskim prostorom. Ta je za DLP doslej v zgodovini vedno predstavljal vir povezovanja in nadaljnjega razvoja.

Saša Volarič

Več slik iz dogodka si lahko ogledate v naši galeriji slik.

Nekaj slik iz dogodka: